Ljudje in običaji
Prebivalci Istre so bili od nekdaj kmetje, s čim pa so se ukvarjali, lahko določimo glede na konfiguracijo tal, kjer so prebivali.
V hribih Čičarije je bil Istran skromen pastir, o čemer pričajo tudi številni ljudski pregovori: Ovca brez pastirja ne da ne mleka ne sira. Kdor čuva ovco, čuva tudi volno.V središču tega majhnega kontinenta prevladuje siva prst, težka za obdelovanje, vendar rodovitna. Prav ta je rodila Istrana – orača. Jugozahodna Istra, tista temno rdeča, je območje izvrstnih vinogradnikov, kjer se razprostira carstvo malvazije, ob morju pa se je vedno ribarilo in živelo od ribištva: Kdor spi, ribe ne lovi.
Istranke so bile vedno požrtvovalne žene, ki so na svojih ramah nosile celo hišo in ne samo njene štiri kantune. Kadar so, na primer, šle po vodo do daljnih izvirov, noseč vodo domov v brenti na hrbtu, so, da ne bi 'lenarile', po poti še zapele.
Od tradicionalnih poklicev, po katerih je bila Istra poznana, so danes skoraj izginile nekdaj pomembne dejavnosti, kot sta kamnoseštvo in lončarstvo, dve tako različni obrti, prva, v kateri se grobo reže kamen in druga, kjer se glino nežno oblikuje v posodo.
Prebivalci tega polotoka so se ob redkih prilikah znali poveseliti s pesmijo in plesom. Vendar je tudi njihova pesem trda, atonalna, arhaična, a poje se dvoglasno. Uporabljali so starodavna pastirska glasbila: roženice, mih, duplice… Najbolj priljubljen ples se imenuje balun, nošnja pa je enostavna, dvobarvna – rjava in bela.
Istrana je lahko prepoznati – je mile narave, delaven, potrpežljiv, nekoliko nezaupljiv in previden, počasnih kretenj in pritajene moči. Z lahkoto vzpostavlja poznanstva, prava prijateljstva pa teže, vendar za celo življenje. Najbolj ceni poštenje – dana beseda mu je merilo komunikacije in sožitja:Vola se veže za rogove, a človeka za besedo.
Če ga srečate na neki od vaških poti, naj bo mlajši ali starejši od vas – vedno vas bo prvi pozdravil in iskreno pogledal v oči.
