Prezgodovinska naselja
Na območju celega istrskega polotoka sredi 2. tisočletja pred našim štetjem na vrhovih gričev in na izpostavljenih točkah nad dolinami nastajajo naselja – gradišča. V Istri je zabeleženih več kot 400 gradišč, kar kaže na gosto naseljenost polotoka v obdobju bronaste in železne dobe. Gradišča so bila v glavnem krožne ali elipsoidne oblike in obdana z zaščitnim obzidjem.
Pri večjih gradiščih so obzidja potekala v nekaj pasovih. Uporabljali so posebno tehniko gradnje, pri kateri so velike kamnite kose zlagali brez vezivnega sredstva (suhozid). Stanovanjske hiše so poleg četverokotnega imele tudi krožni tloris in strehe so verjetno bile iz kamnitih plošč, kot pri današnjih poljskih zakloniščih (kažunih), iz česar lahko domnevamo, da se je način gradnje v Istri neprekinjeno obdržal od bronaste dobe vse do danes.
Najbolje ohranjene lokalitete predzgodovinskih gradišč se nahajajo pri Pulju (Nezakcij), pri Rovinju (Monkodonja) in pri Poreču (Picugi – naziv za tri gradiščno utrjena griča). Nezakcij je poznan kot zadnja prestolnica in »glavno mesto« Histrov, verjetno prvih prebivalcev Istre. Histri so bili organizirani v plemenske skupnosti in poleg trgovine so se ukvarjali z lovom, ribolovom, poljedelstvom in živinorejo (predvsem z rejo ovac in koz). Rimski pisci so Histre poznali po gusarstvu in jih omenjali v svojih zapisih.
Konec 3. stoletja pred našim štetjem so se Histri sprli z Rimljani, ki so jih nekajkrat napadli. Zanimiv je opis rimskega obleganja in osvojitve Nezakcija leta 177 pred našim štetjem, ko se je histrski kralj Epulon, da ne bi živ padel v roke Rimljanom, prebodel z mečem v trenutku, ko so rimski vojaki vstopali v naselje. Ta opis je poznan iz besedila Tita Livija, rimskega zgodovinarja iz avgustovske dobe.
Pod severnimi vrati Nezakcija, imenovanimi Porta Praehistorica,, se ja nahajal kanal za odtekanje deževnice s kamnito rešetko na odtoku.
