Srednjeveška mesteca
V prvih stoletjih zgodnjega srednjega veka so v Istro prodirala razna barbarska plemena. Avari in Langobardi so izvajali le kratke vpade in se niso zadržali v Istri, Slovani pa so se razširili po celem polotoku in zasedli mnoge predele v njegovi notranjosti.
Leta 788 je Istra sestav frankovske države, ki je uvedla fevdalni sistem in spodbujala naseljevanje Slovanov, pogosto na zemljiška območja v lasti mest. Tako so mesta izgubljala svojo samoupravo (podedovano še iz rimskega obdobja) in pešala, istočasno pa se je krepila moč Cerkve, na katero se je oblast Karla Velikega še posebno opirala.
S slabljenjem frankovske države in njenim drobljenjem,je Istra najprej prišla pod oblast italskega kraljestva, leta 952 je bila pripojena vojvodini Bavarski, leta 976 vojvodini Koroški, v 11. stoletju pa je postala samostojno območje pod oblastjo Cerkve oziroma oglejskega patriarha (severna Italija) in deloma v oblasti nemške fevdalne družine. Različni interesi (Cerkev, nemško plemstvo, Beneška republika) na območju istrskega polotoka so stalno izzivali nove spopade, ropanja in uničevanje, v katerih je najbolj trpelo nezaščiteno kmečko prebivalstvo.
Mesteca v notranjosti Istre so bila najpogosteje postavljena na vrhovih gričev, ki so jim nudili naravno zaščito. Mesta so se zaradi pogostih napadov sosednjih fevdalcev in tudi Benečanov še dodatno zavarovala z obzidjem in obrambnimi stolpi, pa tudi s premičnimi mostovi.
Od zunaj so mesta izgledala kot trdnjave, znotraj pa so bila prepletena z ozkimi vijugastimi ulicami, ki so sledile krožnemu toku obzidja, središče mestnega življenja pa sta bila cerkev in trg. Mestne lože so se pojavile koncem srednjega veka, ko se je pričela krepiti urbana kultura.
Lože so bile mesto zbiranja meščanov in kraj, kjer so mestni očetje sprejemali odločitve. Uporabljale so se za vse oblike javnega življenja. Če so bile izven mestnega obzidja ob vhodnih stolpih ali mestnih vratih, so služile za zatočišče popotnikom, ko so bila mestna vrata zaprta.
